Dež, dež in samo dež. Planinci smo zaman čakali sončno novembrsko soboto, da bi se podali v hribe.  Načrtovan pohod na Ošalj smo morali najprej prestaviti, vendar tudi v drugo ni bil izvedljiv. V soboto, 23.11.2019, pa je vremenska slika končno kazala,  da bo dan brez dežja, vendar ne na Učki, kamor smo nameravali, pač pa v Kvarnerskem zalivu pod njo. Zato smo se podali do slikovitega letovišča Opatija. Pohod smo pričeli na Slatini in se odpravili po sprehajalni poti Carmen Sylve poimenovani po romunski kraljici  Elizabeti. Položna steza nas je vodila skozi gozd, ki je bil poln raznovrstnega mediteranskega rastja in prijetnih vonjav. Najbolj pogosto drevo je bil lovor. Sprehodili smo se po Angiolininem parku znanem po rastlinstvu iz celega sveta. Občudovali smo grme kamelije, ki so simbol mesta.  Pot smo nadaljevali do izvira Vrutki, pa do dveh razglednih točk, nato pa smo se spustili do Voloskega, kjer je bil rojen znani geofizik Andrija Moharovčić, ki se je ukvarjal z seizmologijo in meteorologijo. In že smo prišli do drugega, 12 km dolgega sprehajališča od Opatije do Lovrana imenovan Lungomare. Mi smo prehodili le del poti, saj nam čas ni dovoljeval več. Na rtu pred nekdanjim pokopališčem smo opazili kip dekleta z galebom.

Ves čas nam je pogled uhajal na valovanje morja. Šumenje morja in vonj sta nas je spominjal na prijetne počitniške dni.

Malce utrujeni, vendar zadovoljni, da nam je po dolgem času uspelo preživeti prijetne urice na prostem, smo se vrnili domov.

Dostopnost